nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
v izvedbi izjemne Alvaro je spočetka svetla in polna vere v novo svobodo, ki se ji odpira, skozi razvoj dejanja in ob nenehnih spopadih zlasti z bolestno navezanim in skorajda incestno poželjivim sinom (Christophe Maltot) pa vedno bolj nemočna: ljubi, a beži, išče, čeprav nima več kaj najti, ničesar nima, vendar se mora pretvarjati, da ima vse, najhuje pa je, da v nekem trenutku ne ve več, kaj sploh hoče, in je takrat njen krik najglasnejši.
Barkerjev tekst je poetičen (zapisan brez ločil) in referencialen, po režiserjevih besedah je Barker »zaskvotal« Hamleta, in to s pravo anarhistično močjo. Uprizoritev je na prvi pogled urejena, ritem ji daje gibanje dveh monumentalnih blokov-sten na krožnih tirnicah, ki sta na eni strani gladki, na drugi strani pa oblikovani v omaro nekakšne dnevne sobe, in tako omogočata nagle menjave interierjev in eksterierjev, občutek surovosti in ne-reda pa dajejo uprizoritvi tla, prekrita z grobim granulatom, ter intenzivna, poudarjeno
nevrotična igra celotnega ansambla.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani