nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Italijanski režiser Giorgio Barberio Corsetti, ki je gotovo eden zanimivejših predstavnikov sodobnega italijanskega teatra, je to vseskozi travmatizirano dogajanje postavil v nedoločeno sodobnost (na začetku je pred nami beckettovsko drevo), v kateri kot emblem po eni strani ujetosti v tragično (domala mitološko) paradigmo, po drugi strani pa iskanja izhoda in surove, »nemoralne« bitke za emancipacijo izstopa Gertrudin lik oz. njena »zgodba«. Gertrudino osvobajanje se manifestira kot krik, kot popolnoma telesno izvitje glasu groze ali ekstaze hkrati, ki nastopi v nekaj ključnih trenutkih uprizoritve, kakršen je denimo tisti, ko se odpove umrlemu možu (in se na njegovem truplu gola ljubi s). v izvedbi izjemne Alvaro je spočetka svetla in polna vere v novo svobodo, ki se ji odpira, skozi razvoj dejanja in ob nenehnih spopadih zlasti z bolestno navezanim in skorajda incestno poželjivim sinom (Christophe Maltot) pa vedno bolj nemočna: ljubi, a beži, išče, čeprav nima več kaj najti,
ničesar nima, vendar se mora pretvarjati, da ima vse, najhuje pa je, da v nekem trenutku ne ve več, kaj sploh hoče, in je takrat njen krik najglasnejši.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani