nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ob izvedbi središčne točke večera, Mozartovega tako priljubljenega Koncerta za klavir in orkester v C-duru K 467, sem se moral spomniti na violinista, bržkone enega izmed najiskrenejših umetnikov, tj. na njegove ne prav prijazne besede o tisti sicer violinistični umetnosti (po njegovem - ah, pa zapišimo - izhajajoči s prestižnih ameriških šol), ki temelji na »kako hitro, sijajno, kako utišano, kako naglas«. Pianist Jonathan Biss in orkester sta se v Mozarta vpela tako, kakor da ga pripenjata na oglasno desko - pri čemer sta se sama dejavno postavila v vlogo žebljičkov. Lahno copotav, ob pasažnih diminucijskih zgostitvah klavirske fakture včasih nehote pospešen utrip prvega stavka; hipotonična, zvočno enakomerna, tj. ubita orkestrska igra (skoz celo skladbo); pianistični dotik, rahel kot dih, skrit vase in zadovoljen s sabo; arija, ki ne zapoje (Andante); osupljiva hitrost, ki nima časa za vsebino (zadnji stavek).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani