nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
To je bila poravnava za nekakšno krivico, ki jo po malem vsi nosimo v svojih srcih, kajti komu je vse to prineslo kakršno koli že korist, razen nekaj več blišča samemu Pekingu!« mi je dejala Li Xiaonan, novinarka in pisateljica, ki mi je lani pojasnjevala, zakaj so olimpijske igre koristne za Kitajce. In kot da bi ta luksuz v ognjenih zubljih nenadoma osvetlil vso tisto revščino, ki so jo dolga leta vsi potiskali za zavese, da ne bi z njo ogrozili samozadovoljstva nad bliskovitim vzponom Kitajske v vrh gospodarskih sil, mi je začela naštevati vse nerešene probleme »ljudstva«, brskati po notranjosti zaostale revščine in postavljati vprašanja, o katerih se zdi, da so se kopičila dolga leta, a jih ni hotel nihče slišati v imenu enega in edinega odgovora, ki ga je komunistična partija dajala v obliki stopnje gospodarske rasti, imenovane »kitajski čudež«.
Ko sem se dva dni pozneje vzpenjala po stopnišču iz belega marmorja proti dvigalu, katerega stene so bile pokrite z ogledali
in ki me je v popolni tišini v nekaj sekundah pripeljalo prav do steklenih vrat Bloombergovega urada - ta ima svoje prostore v enem od nebotičnikov v četrti, imenovani »pekinški Street« -, mi je eden od kolegov prišepnil tisto, na kar sem tudi sama pomislila: », koliko denarja!«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani