nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ko namreč domnevaš, da je tisto o razvojnem romanu ponujeno »bolj za hec«, pomisliš, da bo zadeva odlična in razburljiva kako drugače, konec koncev je to naslov iz programa založbe, ki je v zadnjih desetletjih znala postreči z marsičim, kar je šlo literarnim sladokuscem in drugi bralski publiki več kot v slast. Od »settinga« in časa, kamor je zgodba postavljena - železarsko mesto in čas, ki ga je še obvladovala podoba maršala v beli uniformi, bi lahko pričakoval prefinjeno detektiranje zaukazane »splošne« norosti, lovljenje odtenkov, ki bi oziroma so jedkali javno ujčkano in skrbno negovano podobo svetle prihodnosti, morda celo kak grotesken proletarski zavoj, a žal nič od tega, preteklost, kolikor je je v Tadejevem dežju, je popisana enostransko, brez ambicij iztuhtati ali iz pozabe obuditi in literarno obdelati kak intriganten drobec, brez iskric, ki bi jih ponudilo z nostalgijo obremenjeno gradivo, vse teče zelo predvidljivo, in ko se zgodi kaj, kar ne sodi v pričakovani okvir, to
lenobno tekoče zgodbe niti ne zmoti, učinkuje pač le kot drobna turbulenca na sicer tankersko zastavljeni pripovedovalni osi. dež po tej plati deluje kot benigno spominsko pisanje, ki se za vse nefaktografsko ne zmeni in hoče le čim bolj prepričljivo odkotaliti zgodbo do konca, kakršen koli že bo ali mora biti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani