nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Hitropripravljeni, visokokalorični in postopno zastrupljajoči fastfood ameriških sanj tiste kombinacije prekleto hitro zasvojljive slave in obenem neustavljivo privlačnega ter samopoveličujočega občutka idola, napumpanega s steroidi in naspidiranega z vsemi dodatnimi poživili in drogami, ki ji seveda obvezno družbo dela kislo-sladka omaka vzporednega osebnega propada in neuslišane ljubezenske zgodbe, ni samo režijski humus Darrena Aronofskyja o rokoborcu, ki je premagal vse, le življenja ne, temveč je hkrati tudi podlaga druge, znatno bolj obskurne (vsaj kar se tiče ameriške akademije filmske umetnosti), a zato režijsko prepričljivejše zgodbe francoskega režiserja alžirskega rodu Mabrouka El Mechrioja o JCVD.
Ja, o Muscles from Brussels, o mišicah iz Bruslja, belgijskem "karatejcu", ki je uletel v ZDA po svoj kos nebes in slave, o borcu, ki ni snemal filmov, temveč fajterske sparinge, o igralcu, ki je ironično najbolje igral v vlogi redkobesednega in hladnokrvno
morilskega androida, o človeku, ki je snemal filme, po ogledu katerih so bila parkirišča pred kinodvoranami videti kot pobesnele ulice L. A. v začetku devetdesetih, o-hlodu-van-damu, o-Claudu Van Dammu. Ne, napaka; muvi JCVD ni osvežilni koktajl prepleta filmske iluzije starega dobrega bančnega, prežete s pristno avtobiografsko izpovedjo-Clauda Van Damma, ampak se v njej izpove- Camille François Van Varenberg, kot se glasi pravo ime dobitnika nagrade za najbednejšega zvezdnika.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani