nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Režiserka je skupaj z dramaturginjo iz goste in hipertrofirane, sicer pa v dramskem pogledu nenavadne, skrajno odprte predloge Žanine izločila dramolet, ki ne dela sile nedvomno inspirativni gledališki poeziji izvirnika, hkrati pa je ves v službi odrske uprizoritve. Pri tem ji je najprej v pomoč scenografija, ki z neko zamaknjenostjo omogoča prav tako premaknjen pogled na dogajanje, v njej je nekaj nevsiljivo folklornega, zlasti pa omogoča različna netipična funkcionalna mikroprizorišča ter poglede nanje, pa asociativni kostumi in končno glasba, ki včasih povsem neopazno komentira dogajanje. Bistvene odlike režije se odražajo v nenehnem osmišljanju prehodov, tako skozi kot tudi v celoviti organizaciji odrskega dejanja, v izostritvi in zaostritvi situacij, ki bi sicer lahko ostale zgolj asociativna, h kopičenju nagnjena gledališka poezija, sledeča nekemu na prvi pogled bizarnemu, a vselej natančno usmerjenemu toku zavesti, in navsezadnje v ironičnem, pogosto tudi humornem
podtonu, ki po eni strani rešuje uprizoritev in njeno delikatno temo pred nevarnostmi moralističnega podčrtavanja, po drugi strani pa ji omogoča, da toliko bolj kruto in surovo zareže v gledalčevo percepcijo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani