nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
se v uprizoritvi nenehno premika po robu med dramskim in telesnim, besedam podeljuje telesno dimenzijo in telo vpisuje v red verbalnega, je neke vrste vztrajnik, ki ga giblje pogoltnost in pohota (po hrani in vsem snovnem): razločna, a nikdar do kraja doumljiva pisava uprizoritve.
Režiserka je skupaj z dramaturginjo iz goste in hipertrofirane, sicer pa v dramskem pogledu nenavadne, skrajno odprte predloge Žanine izločila dramolet, ki ne dela sile nedvomno inspirativni gledališki poeziji izvirnika, hkrati pa je ves v službi odrske uprizoritve. Pri tem ji je najprej v pomoč scenografija, ki z neko zamaknjenostjo omogoča prav tako premaknjen pogled na dogajanje, v njej je nekaj nevsiljivo folklornega, zlasti pa omogoča različna netipična funkcionalna mikroprizorišča ter poglede nanje, pa asociativni kostumi in končno glasba, ki včasih povsem neopazno komentira dogajanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani