nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ta lok nam nemara priča o nečem, kar je za uprizoritev (in besedilo) bistveno: vse žrtje do tega trenutka je pravzaprav samo govorjenje o njem, o hrani in uživanju, ki za seboj skriva neko praznino, navadno ji rečemo lakota. Ta lakota pa je zgolj želja po človeškem mesu, po použitju sočloveka oziroma vsega človeškega. In ker v življenju ni ničesar, kar ne bi bilo na račun nečesa drugega (klasična faustovska resnica), ta želja na koncu vseh koncev v resnici požre samo sebe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani