nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Tisto, kar je pri najbolj simpatično, je vsakršna odsotnost herojstva; če imamo pri siceršnjih številnih oponašalcih tistega "pivskoliterarnega" žanra, katerega zaščitni znak in emblem je Bukowski, pogosto opraviti z nebrzdanim hvalisanjem in lastno hvalo, pa moralično vzvišeno, je zgodbarski pripovedovalec do svojega početja kar najbolj ironičen, samoironičen, vedno jih dobi po kepi ali pa je blizu temu, tudi sam zna biti prav, nobene upornosti ni več proti represivnim organom, ti so celo komukativni in nekako spravljivi, profesionalni, pravo zlo tiči in konfliktne situacije prežijo pri tistih, ki so enako marginalizirani, razni skini, čapci, vsa tista brezimna grupirana agresivna raja, ki se v svoji obrobnosti očitno mora konstituirati na nekom, ki je še bolj izpostavljen. Prav tako skromen je pri popisovanju svojih seksualnih apetitov in podvigov, tisto, kar ga najbolj določa, je pravzaprav pisanje, vidimo, kako življenje prehaja naravnost v literaturo in obratno, pisateljska
izpostavljena eksistenca je skelet, pa tudi pri tem je distanciran in izrazito ne-narcisističen.
Ob tej načelni drži, ki pa se včasih zave svoje pikareskne etične zmuzljivosti in prevrtljivosti, ki najdeva svoj zunanji dokaz v napol klošarjenju, spanju v kleteh s kartonsko embalažo ali pod mostovi pri klošarjih gostiteljih, pa je v Kosmačevi prozi simpatična tudi galerija soudeležencev, vse samih originalov, nekje med pitjem in abstinenco, norostjo in pridnostjo, čudakarjev - no, posebnežev - vseh vrst namreč kar mrgoli in vse do zadnjega gre za zanimive in literarno čisto solidno obdelane pojave, jurišnike na nebo, poznavalce spiritualnosti in spirituoz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani