nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
A preden bi z lahkotno postmoderno kretnjo ves ta ritual državne kanonizacije umetniških ustvarjalcev odrinil na smetišče zgodovine, bi se vendarle vprašal: je res tako zelo nápak, če država kot institucionalna forma narodovega občestva v svojem divjem dnevnem ritmu poslovanja z orodji vsakršne moči (gospodarske, ideološke, politične, znanstvene ...) vsaj enkrat na leto za hip zadrži korak in svoj pogled, nenehno uprt v lepšo prihodnost, vsaj za hip obrne tudi vase in čisto majčkeno tudi v svojo preteklost? In se pusti nagovoriti podobam in glasovom tistih obstranskih čudakov, vidcev, magov, prerokov ali zgolj karnevalskih komedijantov, ki jim pravimo umetniki in ki nam v svojih ukrivljenih zrcalih vsake toliko namesto Narcisovega pokažejo tudi obraz Graya? Državna poklonitev vélikemu pesniku vendarle pomeni, da se tudi sodobna slovenska nacija kot dejanje suverene moči še prepoznava v izročilu besede, ki jo je najprej vzpostavila kot narod.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani