nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Res se sliši malce anahronistično in nekolikanj tudi diši po realsocialističnem naftalinu, da moderna, pragmatična in liberalna država ob zori tretjega tisočletja po vsakoletnem ustaljenem protokolu podeljuje nagrade svojim najbolj »zaslužnim« ali »narodnim« umetnikom. A preden bi z lahkotno postmoderno kretnjo ves ta ritual državne kanonizacije umetniških ustvarjalcev odrinil na smetišče zgodovine, bi se vendarle vprašal: je res tako zelo nápak, če država kot institucionalna forma narodovega občestva v svojem divjem dnevnem ritmu poslovanja z orodji vsakršne moči (gospodarske, ideološke, politične, znanstvene ...) vsaj enkrat na leto za hip zadrži korak in svoj pogled, nenehno uprt v lepšo prihodnost, vsaj za hip obrne tudi vase in čisto majčkeno tudi v svojo preteklost? In se pusti nagovoriti podobam in glasovom tistih obstranskih čudakov, vidcev, magov, prerokov ali zgolj karnevalskih komedijantov, ki jim pravimo umetniki in ki nam v svojih ukrivljenih zrcalih vsake toliko
namesto Narcisovega pokažejo tudi obraz Graya?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani