nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Situacija, v kateri se je znašla aktualna kulturna politika, prav gotovo ni rožnata; takšna pravzaprav ni že kar nekaj časa, kar je avtor članka Kulturna mašina g. bržkone ugotovil tudi iz svoje življenjske (in akademske?) perspektive, čeprav so nekatere izjave, ki jih pisec nekritično plasira skozi optiko navideznega čuta za demokratičnost in nediskriminatornost do potrošnikov množične kulture, "frapirajoče" nevzdržne in predvsem neresnične, zato bi jih želel demantirati z nekaterimi argumenti, na katere pa je g. preprosto pozabil in jih (načrtno?) spregledal.
Tudi če piscu dobronamerno pogledam skoz prste, ko precej nenatančno uporablja strokovno izrazje na področju umetnostne zgodovine in kritike (absolutno sporen se mi zdi primer modernista, ki se po piščevem mnenju »ljubi s preteklostjo, čeprav ga istočasno fascinira prihodnost«, pri čemer pozablja, da je modernizem prva umetnostna struja, ki je zavestno in ideološko decidirano prelomila s tradicijo
buržoaznih salonov) ali ko s takšno lahkotnostjo piše o večdesetletnem pustošenju modernistične umetnosti pri nas (katere oz. čigave umetnosti?), preprosto ne morem mimo ugotovitve, da si avtor ne zastavlja konkretnih vsebinskih vprašanj, ki bi nemara pokazala (ali nakazala) nekakšno sistemsko rešitev iz obstoječega stanja, ko se soočamo s pogosto neustreznim (ali vsaj manj učinkovitim) financiranjem kulturno-umetniških agensov s strani Ministrstva za kulturo.
Pisec pozablja, da ima država moralno, če že ne tudi finančno in pravno obligacijo, da podpira kulturno-umetniške institucije, ki jih je sama (so)ustanovila, in da jih - tako bi pač moralo biti - spodbuja h kvalitetnemu delovanju in nadaljnjemu razvoju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani