nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Nemoč suverenosti (tudi v smislu vrhovne oblasti) se kaže kot neizbežna ujetost v krizo, ki ne prizanaša nikomur, ujetost v začarani krog prenašanja odgovornosti, neskončnih transmisij, kjer ne kraljuje več oblast in njena suverena moč, temveč pooblaščanje kot neoblast, ki od pooblaščenca ničesar več ne terja, in se tudi sama kot vrhovna sila dokončno skrije, prikrije (ta deus - Zevs - absconditus je morda sluten že pri Ajshilu: »Zevsa, kdor koli je, in če mu je ljubo to ime ...«), za seboj pa pusti razdejanje, prazen prostor, ki ga lahko napolni samo poljubna in neodgovorna igra: konec vsakršne igre.
Posledic takega razumevanja je veliko, a nobena ni izrečena dobesedno: zbor, kot rečeno, postane samo še nemočni opazovalec in nato tudi kolateralna žrtev »poslednje sodbe«, ki pa se odvija kot sodna farsa, bogovi, razsodniki in preroki so samo še poslovneži ali birokrati (izvrstni kot Pitija, Svete kot Apolon in kot Atena), junaki so ali lastne karikature (morda preveč načelni
kot Agamemnon), ali izvrševalci svoje dramske usode ( kot Elektra, Rok Vihar kot Ajgist, kot Kasandra), ali postarani relikti nekdanje strastne zgodovine (večplastna kot Klitajmnestra). Orest kot ta, ki je »izučen v nesrečah«, in ki ve, kdaj je »čas za molk in za govor« (z vso mladostno danostjo in predanostjo ga igra), ter je njegova najbolj prepoznavna situacija tek na mestu, pa lahko konča samo kot okronani predstavnik sodobnih »celebrities«, edine instance, pred katero še ta svet v krizi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani