nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Ta se namreč zgodi na »celi črti«: propada nekdanja hierarhija bogov in ljudi, propadajo občečloveške vrednote, propada celo demokracija kot univerzalna (ne)hierarhična ureditev, propada, navsezadnje, imanentna dramaturška struktura predloge, ki je ni več mogoče uprizarjati brez »kaotične« distance, zgolj še s »spominom« na ajshilovsko esencialno čisto zaporedje dvogovorov oz. izmenjave zborovskih strof z monološkimi. Nemoč suverenosti (tudi v smislu vrhovne oblasti) se kaže kot neizbežna ujetost v krizo, ki ne prizanaša nikomur, ujetost v začarani krog prenašanja odgovornosti, neskončnih transmisij, kjer ne kraljuje več oblast in njena suverena moč, temveč pooblaščanje kot neoblast, ki od pooblaščenca ničesar več ne terja, in se tudi sama kot vrhovna sila dokončno skrije, prikrije (ta deus - Zevs - absconditus je morda sluten že pri Ajshilu: »Zevsa, kdor koli je, in če mu je ljubo to ime ...«), za seboj pa pusti razdejanje, prazen prostor, ki ga lahko napolni samo poljubna in
neodgovorna igra: konec vsakršne igre.
Posledic takega razumevanja je veliko, a nobena ni izrečena dobesedno: zbor, kot rečeno, postane samo še nemočni opazovalec in nato tudi kolateralna žrtev »poslednje sodbe«, ki pa se odvija kot sodna farsa, bogovi, razsodniki in preroki so samo še poslovneži ali birokrati (izvrstni kot Pitija, Svete kot Apolon in kot Atena), junaki so ali lastne karikature (morda preveč načelni kot Agamemnon), ali izvrševalci svoje dramske usode ( kot Elektra, Rok Vihar kot Ajgist, kot Kasandra), ali postarani relikti nekdanje strastne zgodovine (večplastna kot Klitajmnestra).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani