nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
V knjigi je seveda znova mogoče slediti njegovim starejšim osrednjim ciklom iz devetdesetih let, kakršni so Starless, Miniature, Providence ter Časovne rane, leto 1999 pa je bilo v njegovem delu ključno predvsem zaradi obrata k široki skupini Zrcalnih slik, ki jih je, zanimivo, leta 2001 prvič razstavil prav v Mestni galeriji Nova Gorica, v kateri se je novembra od njih tudi ločil. Vmes je seveda z njimi nastopal v različnih galerijskih ambientih in pod različnimi naslovi (Cappriciose, Kronosov prašum, najmonumentalneje predlani s Poroko stoletij ...), svoje zrcaljenje stvarnosti v človeku oziroma obravnavanje umetnosti v smislu zrcaljenja navzven pa je tako rekoč začel in končal z Duchampom. V Novi Gorici je začel s podobo razbitega pisoarja oziroma Marcelovim poslednjim desertom (1999-2002), na zadnji razstavi pa se je od zrcal poslovil z delom Zrcaliti vajenca k soncu, ponovnim poklonom temu ključnemu umetniškemu akterju v preteklem stoletju, v
katerega je vključil duchampovsko kolo, sonce, notno črtovje, znak za »STOP« in strmino, ki jo mora vajenec - v to vajeniško pozicijo se je postavil slikar sam - premagati, da bi se nazadnje vzpel k svetlobi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani