nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Rezmanove zgodbe so vse ubrane na temo rudarskega življenja, rudnik in v njem delujoči so skoraj kolektivni junak, zato lahko govorimo o takšni enotnosti zbirke, da se približuje romanu, tudi zato, ker brezroki možak, ki pride na začetku izreči sožalje, na koncu utone ob ribolovu, ki mu ga omogoči posedanje in zalitje domačije zaradi kopa. Ta proza stavi na avtentičnost, je skoraj vzporeden, literarni muzej, pisava je gosto prepredena in pregnetena z žmohtnim knapovskim izrazjem, pa naj gre za orodja in dela, za rudniško hierarhijo ali za v narečju izpisane dialoge, in zato je seveda na koncu tudi slovarček, brez bi bili izgubljeni. Gre za popise malih ljudi in njihovih usod, paritvenih ritualov, kolikor jih šiht in menjavanje izmen ni čisto ugonobil, za skoraj etnologijo, predvsem pri zgodbah, ki se dogajajo v brezčasnem in abstraktnem mestu, takrat delujejo malce anahronistično, ciknejo morda na kakšnega real-naturalista, ki hoče avtentičnost pokriti s podrobnim katalogiziranjem,
z deskripcionizmom; potem nas preseneti drastika, zapleti, pa tudi sama tematika, vidimo, da je optika zmaknjena, da pripovedovalec ni avtor - o katerem ne vemo nič, ker gre za prvenec - in takrat se približa 'nagravžnemu realizmu', kot sta svoje pisanje samopoimenovala oba udarna predstavnika, in.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani