nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2009, poved v sobesedilu:
Da je bilo nekdaj zanimanje večinskega naroda za slovensko manjšino dosti večje od današnjega, pričata že Italijansko-slovenski slovar (Vocabolario Italiano e Schiavo), ki ga je po naročilu devinskega graščaka sestavil pater Gregorio Alasia da Sommaripa in ga izdal v Vidmu daljnega leta 1607, ter Italijansko-kranjski slovnični esej (Saggio grammaticale italiano-cragnolino), slovenska slovnica za Italijane, ki jo je v času Ilirskih provinc napisal Franul de Weissenthurn. Pravzaprav sta oba naroda brez pretiranih trenj na Tržaškem miroljubno sobivala vse do razpada Avstro-Ogrske in slovenska skupnost je šele s priključitvijo Italiji začela doživljati udarec za udarcem in najhujše preganjanje v vsej svoji tisočletni zgodovini bivanja na tem območju.
Kljub temu pa književna ustvarjalnost ni presahnila, marveč se je v nekaterih pogledih celo okrepila in postala bolj angažirana pri razkrivanju posledic zatiranja, kar je opazno tudi pri
tržaških avtorjih iz časa po drugi svetovni vojni, ko je odrezanost od matičnega naroda po eni strani prispevala k nastajanju »zamejske« literature z njeno večjo specifičnostjo, po drugi pa oteževala kulturne povezave in ubrano dihanje s povojnim ustvarjalnim tokom slovenskih pisateljev in tržaške pisce bolj vezala na italijanske literarne smernice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani