nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Ta izrazno introvert()na prehajanja, ki so od tragiške dualnosti strahu in sočutja zmeraj vsebovala predvsem zadnje, torej sočutje z usodami likov - so bila nemara najrazvidnejša v Cankarjevih in Molièrovih dramskih likih. Ali če povem z navidezno nenavandno, če ne kar nekoliko vsiljivo podobo: če bi iz Molièrovega komedijskega opusa dodelili npr. še lik ambivalentnega Alcesta, bi kot skoraj nezamenljivi vrhunski mojster preseganja največkrat prepoudarjene, predvsem lahkotnejši kratkočasnosti zavezane zgolj komike, slovitega »ljudomrznika« skoraj zagotovo transponiral ali celo dekonstruiral v izrazno predrugačenega, pravzaprav pomensko popolnoma svojevrstnega »ljudoljubca«.
S polno prepričanostjo si upam zapisati, da s takim žlahtnim in po svoje ingenioznim izraznim preseganjem raznovrstnih komičnih in humornih dramskih postav ni samo sijajno nadaljeval izročil svojih slovitih slovenskih igralskih prednikov in težko presegljivih fenomenov gledališke komike, Cesarja in, če
omenim samo najznamenitejšo nekdanjo igralsko trojico, marveč je to igralsko zvrst bistveno dopolnjeval in dopolnil, razširjal in razširil s popolnoma novimi, pomensko in izrazno posodobljenimi, če ne kar postmodernimi oblikovalnimi razsežji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani