nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
V desetinah in desetinah gledaliških (npr. in Župan v Cankarjevem Pohujšanju, Župnik v Kralju na Betajnovi in Hlapcih, naslovni junak v Frischevem Juanu, Argan v Molièrovem Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu ali Polonij v Shakespearovem Hamletu in prof. Higgins v Shawovem Pygmalionu ali Frakl v Mikelnovi istonaslovni monokomediji, če omenimo samo nekaj najpomembnejših zgledov), filmskih (Tistega lepega dne, Ne joči,, Vdovstvo) in televizijskih (Dekameron, Mali oglasi, Strici so mi povedali idr.) vlog so seveda prevladovale komične, torej tiste, ki so generirale njegovo zares verodostojno in omnipotentno legendarnost ter z njo tako rekoč vesoljno slovensko priljubljenost. Čeprav o komiki pogosto, seveda spet stereotipno, beremo, da je izrazno in oblikovalno zahtevnejša od dramskih in tragiških postav, jo je od nekdaj uresničeval z enako čutnonazorno lahkotnostjo in kratkočasnostjo kot tudi z izjemno poglobljenostjo ter s tisto ponotranjenostjo, ki je mejila na
grotesknost, tragikomičnost ali celo na globoko, pretresljivo tragiko. Ta izrazno introvert()na prehajanja, ki so od tragiške dualnosti strahu in sočutja zmeraj vsebovala predvsem zadnje, torej sočutje z usodami likov - so bila nemara najrazvidnejša v Cankarjevih in Molièrovih dramskih likih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani