nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Črno tranzicijsko komedijo v okretnem prevodu Duše iz angleščine postavlja režiserka in scenografka ob dramaturški asistenci pretežno realistično, brez stilizacij in skoraj brez distance do vloge ali menjave govornih leg, potujevanje ostaja besedilno, čeprav je znotrajgledališkost poudarjena s scenografijo - gozdna hišica ima streho iz reflektorjev, verističen nizkoproračunski vikendaški interier in pomoč od zunaj, zunanjega opremljevalca, ki predstavi priskrbi glasbeno spremljavo in je namazan z različnimi dimnimi in podobnimi triki;, ki ga igra v skoraj dimnikarskem kombinezonu in kontroverznih zlatih čeveljcih, kostumografinja je, se potem gladko prelevi v mafioza in kreature pusti brez vsega pa s kupom vprašanj, da se bolj zavejo tega, kar imajo, ljubezni in drug drugega in sploh. Igralsko je najbolj izpostavljen kot, neujemljiva pojava, ikonografsko blizu kakšnemu nordijskemu hevimetalcu, samo v volni, kot najbolj odporen na bogatenje in tudi sicer je en tak dobrodušen
baltiški gozdni original s kitkami v bradi, nekaj nerazumljivo popeva, kadar je sam, čeprav v svojem rahlo okornem premikanju tu in tam potegne na hudobca, demiurga, in je v tem kljub rahli občasni zasanjanosti blizu recimo točaju iz Strniševih Žab, zapeljivcu iz še ene moralitete. in sta japijevski par brez zadržkov, mlada človeka na začetku kariere, ki ju potem obet plena malo zanese, oba tudi malo skrivnostna, kolikor je za njuno hladno in uglajeno pojavo sploh še kaj, in se nam potem ob koncu zazdi, čeprav uprizoritev mestoma zaniha v intenzivnosti in bi ponekod pričakovali zaostritve ter več dramatičnosti, da nam je odštekan in zmuzljiv estonski dramski premislek o izpolnjenih potrošniških sanjah in mačku po prebujenju neizrazljivo nekam blizu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani