nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Poleg glasbenih kakovosti je zanimiv tudi performans te vsestranske ustvarjalke (glasba, fotografija, film, literatura), ki je v svoji karieri sodelovala s številnimi znanimi umetniki: ta je na videz popolnoma nevpadljiv in pri izbiri sredstev skromen, sestavlja pa ga samo njena glasovna in govorna interpretacija, ki presega zgolj »petje« ali »recitacijo«. Podobno kot druge performerke tega tipa (denimo Laurie Andreson ali Meredith Monk) tudi Lydia Lunch stavi na moč govorjene besede (spoken word), ki jo izreka brez odvečnega igralskega patosa, fizično dinamično, a brez nepotrebne »mizanscene«, zato pa z značilnim kljubovanjem, jezo, odporom, studom, zaničevanjem, torej negativnimi interpretativnimi kategorijami, s katerimi se želi zadreti v poslušalčevo (gledalčevo, bralčevo) zavest, s črno svetlobo osvetliti svet, ki mu ni rešitve, čeprav ta - začuda - še kar vztraja.
»Svoboda je halucinacija,« se glasi eden izmed njenih verzov, in to
takšna halucinacija, ki jo umetnica nenehno živi, pa čeprav je polna trupel, ruševin, urbanega nasilja, strahu in šokov: morda kot svečenica teme, ki pa se kljub vsemu ne odreka življenju - in ga, glede na izvedbeno ter performativno intenzivnost in zavzetost, ne odreka tudi svojim gledalcem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani