nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Drama se odigra v izjemnem ritmu, tako rekoč v enem dihu, ves anahronizem, ki nujno spremlja več kot stoletje staro Cankarjevo pisanje (razmišljanja o večni aktualnosti klasičnih del so velikokrat pač nekoliko deplasirana, to pa velja predvsem za), je presežen, dogajanje na odru je osvobojeno vseh neposrednih aluzij tako na zgodovinsko kot na aktualno, režiserju in igralcem se je posrečilo ustvariti brezčasen performans, ki ne izgubi ostrine, ne glede na to, da vse deluje lahkotno, tako rekoč neobvezno.
To je predvsem posledica stalnega prehajanja iz gledališkega v negledališko, iz iluzije v nekakšno metarealnost, akterji občasno navidezno izstopijo iz vloge, se poigravajo z besedilom ter vrinjenimi citati in songi, skoraj neopazno koketirajo z občinstvom, dramatični dialogi in monologi gladko zdrsijo v lahkotno konverzacijo, skratka uprizoritev izgubi ves odvečen patos in tudi za tako značilen element vzvišenega pridigarstva, ki se v današnjem času zdi popolnoma odveč.
Takšen vtis se dokončno potrdi ob zaključku, ki je kakor naključen, igralci preprosto obstanejo in se priklonijo, kot da je šlo zgolj za kratkočasen prikaz njihovih igralskih veščin in bravuroznosti, brez posebnih intencij ter odkritih ali skritih podtonov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani