nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Z zaupanjem v božjo slavo in nebeško milost v duhu svojega časa razrešujejo večno protislovje med minljivostjo zemeljske snovi in hrepenenjem po neumrljivem duhu.
Motiv gorečega srca v tretjem delu Svetnikov (z izhodiščnima slikama in Metzingerja) bi zahteval posebno natančno branje, saj ne gre le za razmislek o baročnih avtorjih, ampak o princupu delovanja umetnikov na Slovenskem do danes; pravi slovenski umetnik ima goreče srce oziroma je goreče srce skupna metafora za celoten diapazon ustvarjalnosti vseh časov ali skozi zgodovino do danes. Komeljeva metafora obravnava slovenske umetnike v popopnoma drugačni luči, o kateri bodo številni razmišljali še dolgo, ko bodo analizirali ta briljantni tekst; slovenski umetnik in ustvarjalec je za svojo umetnost izgoreval v svojem gorečem srcu od anonimne ljudske poezije, pridig Svetokriškega in Rogerija, celo (človeško srce je kakor barka na divjem morju), Deva in njegovega Belina kot sončnega Apolona, Franceta (plameneči ogenj
nesmrtnega Feniksa, Neiztrohnjeno srce),, Kosovela, do prve intimistične povojne pesniške zbirke Senca v srcu, če naštejemo le nekaj avtorjev, v eseju pa jih je analiziranih ali omenjenih desetkrat več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani