nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Glavna tema romana Neizpeta andska koloratura je namreč roman sam, sama sebi je Neizpeta andska koloratura objekt in refleksija, gostobesedno se Neizpeta andska koloratura ukvarja sama s sabo in je Neizpeti andski koloratura izkušnja peterice pod goro samo izgovor, ki sproži in potegne za sabo neizčrpne epizode v, kot si roman sam pravi, stilu magičnega realizma, na kar pa ne pristanemo zlahka; gre za tipično samonanašalnost, kot mantra se pojavlja med stranicami naslov romana. Zlahka rečemo, da smo na spolzkem proznem terenu, vse drsi, še najbolj pa označevalci, in bralec se mora ves čas varovati z bralskim cepinom in derezami, bralno tkivo je nacefrano in razvejano, vse polno je stranpoti, pod-redij in strop-redij, in rečemo lahko, da je na sledi prejšnjega romana, že tam smo imeli plezarijo in tek, tako kot tokrat predvsem kot izgovor za maratonsko pisarijo, telesni napori so samo izhodišče in skelet, ki naj drži obilno mesovje te pisave, da se ne razbljuzne in razlije,
saj ves čas gara na besednih igrah, na asociacijah, razvezuje obča mesta kot da ne bi bila obča ravno zato, ker so bližnjice, napiše recimo slon v trgovini s porcelanom in potem razveže metaforo, na dolgo in po. Občutek imamo, da gre za ekstatično predajanje pisavi, kjer stavek, ko vidi priložnost, da bi se pomočil, spotoma in nenadejano zavije vstran in se potem kopičenje in izčrpavanje nadaljuje od tam.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani