nova beseda iz Slovenije

DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:



Pet možakov, vse naše gore listje, ga krepko lomi pod Huarázom, večinoma z lokalnimi deklinami, šefico hotela, njeno hčerjo, imajo mačka in potem nekaj časa tudi miška, vse medtem, ko je avtor Neizpete andske kolorature, negibni gibalec, v komi in si potem urednik knjige dopisuje s piscem spremne besede, pred našimi očmi, tako rekoč; angažirane indijanske animir dame, potop svetovnih razsežnosti, lokalni izdelovalci krst, ki slabo vzamejo mero in potem kadavre krajšajo za glave, zasneženi vršaci in pod njimi kupleraji, vse je na kupu in razpoložljivo, in hitro nam postane jasno, da ne gre za kakšno običajno poročilo o andinizmu in izjemnih naporih zaradi zredčenega zraka, snega, atmosferilij, za recimo kakšno latinoameriško varianto himalajke Kam gre veter, ko ne piha, če omenim samo zadnji klasični gorniški potopis, ki sem ga imel v rokah, enega izmed mnogih, ne, pri je vse skupaj bolj hojladrija plezarija, diareja, gonoreja, sivinjereja svinjarija; v žaklju in miš iz moke, imperij pripovedovanja in življenje v glavi.

Glavna tema romana Neizpeta andska koloratura je namreč roman sam, sama sebi je Neizpeta andska koloratura objekt in refleksija, gostobesedno se Neizpeta andska koloratura ukvarja sama s sabo in je Neizpeti andski koloratura izkušnja peterice pod goro samo izgovor, ki sproži in potegne za sabo neizčrpne epizode v, kot si roman sam pravi, stilu magičnega realizma, na kar pa ne pristanemo zlahka; gre za tipično samonanašalnost, kot mantra se pojavlja med stranicami naslov romana. Zlahka rečemo, da smo na spolzkem proznem terenu, vse drsi, še najbolj pa označevalci, in bralec se mora ves čas varovati z bralskim cepinom in derezami, bralno tkivo je nacefrano in razvejano, vse polno je stranpoti, pod-redij in strop-redij, in rečemo lahko, da je na sledi prejšnjega romana, že tam smo imeli plezarijo in tek, tako kot tokrat predvsem kot izgovor za maratonsko pisarijo, telesni napori so samo izhodišče in skelet, ki naj drži obilno mesovje te pisave, da se ne razbljuzne in razlije, saj ves čas gara na besednih igrah, na asociacijah, razvezuje obča mesta kot da ne bi bila obča ravno zato, ker so bližnjice, napiše recimo slon v trgovini s porcelanom in potem razveže metaforo, na dolgo in po.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA