nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
V zadnji sekvenci se oba nastopajoča, prekrita z butovsko belino, na neki skoraj transcendentni ravni uprizoritve izenačita, pred gledalcem sta ΄»dvojčka΄«, beli senci dveh odsotnih teles, ki pa svojo energetsko enakost lahko dosežeta samo s fizično oddaljitvijo: njuni telesi, prekriti z belo barvo, se odmakneta in razmakneta nekam onstran, tostran pa ostane samo njuna sled, bele pismenke na črnem plesnem podu. Ta odmik in zavest o času, ki določa tako prostor kot telesi v njem, podpira še prah, posledica sušeče se barve, ki pada s teles, in kot ultimativni, a vendarle prehodni princip, priča o usodni neeno(tno)sti, ki pa še ni razlog za to, da je - eno(tno)sti namreč - ne bi iskali.
Dva pomisleka pa ta nenavadna, močna, skrajno napeta predstava vendarle pušča - v gledalcu, seveda, sama s seboj najbrž nima težav: prvič, kako notranje zrenje vendarle bolj eksteriorizirati, in to z nekim distanciranim, koreografskim pogledom, ter predstavo v
določenih trenutkih vendarle bolj misliti kot predstavo, in drugič, kako vse pokazano oz. videno kontekstualizirati, kam s tem tako izraznim in maksimalno prehodnim telesom predstave oziroma njenim prostorom seči, na kaj zunaj sebe se - kljub vsemu - navezati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani