nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Interferenčna linija obeh (gibalnih? spolnih?) principov se med predstavo preplete s skoraj telesnimi kostumi ( Hranitelj), v dramaturško dobro lociranih trenutkih z glasbo, ki je prav tako podvojena (scensko intenzivni bas Laniusa in najprej rahlo nevrotični, nato pa čuteče lirični klavir Masako Ohta), pa tudi s filmsko projekcijo, v kateri lutka v rokah učitelja pleše pred rožo: nova podvojitev oziroma zenovsko koincidenčno ujemanje dveh časovnih in prostorskih principov. V zadnji sekvenci se oba nastopajoča, prekrita z butovsko belino, na neki skoraj transcendentni ravni uprizoritve izenačita, pred gledalcem sta ΄»dvojčka΄«, beli senci dveh odsotnih teles, ki pa svojo energetsko enakost lahko dosežeta samo s fizično oddaljitvijo: njuni telesi, prekriti z belo barvo, se odmakneta in razmakneta nekam onstran, tostran pa ostane samo njuna sled, bele pismenke na črnem plesnem podu. Ta odmik in zavest o času, ki določa tako prostor kot telesi v njem, podpira še prah, posledica sušeče
se barve, ki pada s teles, in kot ultimativni, a vendarle prehodni princip, priča o usodni neeno(tno)sti, ki pa še ni razlog za to, da je - eno(tno)sti namreč - ne bi iskali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani