nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Pot naslovne junakinje Semiramide, ki se v predigri vzpne iz votline, ki je njen zapor, na dvor, v drugem pa je že krepko etablirana in krvoločna, vojne žejna vdova, ki zdaj enako zapira svojega sina in ga ograjuje od prestola, je mogoča samo v nekem vzporednem Babilonu s svojimi zakonitostmi, v fikciji, ki hoče preveriti delovanje in anomalije oblasti.
Verjetno tudi zato režija Janusza dosledno izriva psihologijo, predloga ga zanima predvsem kot možnost za številne pospešene odrske akcije, hitre mizanscenske menjave, ki kažejo trzavično delovanje dvora, in te so prav silovite in nabite z energijo, pretežni del uprizoritve imamo občutek, da od znotraj gledamo paničen generalštab v času vojne, to ihtavo, krčevito in pospešeno, seveda kljub redukciji še vedno nekoliko manieristično odrsko dogajanje dela uprizoritev ploskovito, brez dramatičnosti. Za kaj takega, kot je morebitna psihološka globina, preprosto ni časa, tako da atmosfere, pretežno vojščaške in agresivno
mačistične, ženske predvsem mečejo po tleh in sploh, z nekaj sentimentalnimi prekinitvami, ima glasba, udarna in poantirana, nekje med historično, recimo baročno, in sodobno, vse pa dobro podčrtuje odrski pregon in divjanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani