nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
΄»Dolgo časa nisem znala izraziti lastne izgube in žalovanja in šele zadnje desetletje skozi to, kar počnem, odkrivam, da poleg moje, nekdaj osrednje bolečine obstaja kolektivna bolečina prostora.΄« Osemintrideset platen in razredčena kri umorjenih v plastični strugi so brez tekstovnega komentarja, namesto imen so le sledi - DNK-zapisi ugaslih življenj, tudi tistih, katerih identitete ni bilo mogoče razvozlati, ker so svoje kratko življenje preživeli brez dostopa do zdravniške oskrbe, nekateri med njimi tudi brez vsakršnih dokumentov.
Teresa pravi, da v njenem delu trupla živijo svoje življenje in pripovedujejo zgodbe nevidnih ljudi, katerih življenja so bila vredna bore malo in predvsem niso imela statusa vrednote.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani