nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Njegova Lizbona je moja Lizbona!
Knjiga razširi svoje tetovirane liste in objame me vonj po spranih skalah severnega; za hip, za bežen utrip se pokaže še stolp na gradu Thurn und Taxis in v ritmu počasne predaje se zavem: doma sem v! Tu je Rilke napisal dve od vrtoglavo navdihujočih Devinskih elegij in prav tu sem doma, pod griči »mesta v zalivu«, o katerem govorijo knjige, doma sem v nostalgični »chiusa tristezza« iz pesmi Tri ulice Sabe; med razprto belino knjige šuštijo koraki Nore Joyce, kako se motovili po najetem stanovanju, enem od dobrega ducata, ki sta jih z možem zamenjala na begu pred upniki; slišim argumente daljnovidnega, ki je hotel prvo slovensko univerzo že pred prvo svetovno vojno postaviti v svetovljanski, poglavitno pristanišče habsburškega cesarstva, ne pa v podeželsko Ljubljano, obsojeno na celino; oči ga ne morejo ugledati, a ga vendar vidim, žalostni pomol Carlo iz pesmi, ki je v hodil tešit rane neuslišanega srca in potrebe nabreklega telesa;
umišljam si, da v romanih razumem narečje šavrink, kraških kmetic in prodajalk, ki se skupaj z njegovimi bralci vsak teden, kot v davnih časih podonavske monarhije, spuščajo proti pristaniški tržnici; napis na grobu Sveva na pokopališču Sv. mi pravi, da se »smehlja minevajočemu življenju in slavi, ki je pozno kronala njegovo delo«; Bobi Bazlen, založnik in kritik, me iz klopi Biblioteca Civica sprijaznjeno opominja, da modernih knjig sploh ni mogoče pisati drugače kot v obliki opomb pod črto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani