nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Bralec je torej prepuščen svoji intuiciji, najbrž taki, kot so bile narekovane te pesmi, v katerih je »izven očesa v jutranjem prahu postavka / čez minuli čas po pesniški lepoti / vrnjena za ponavljanje kot dan na dan dan«.
piše sunkovito, tudi palimpsestno, zavedajoč se, da mora ujeti kaskadni ritem, velikokrat se zateče tudi k onomatopejam notranjih krikov, njene pesmi so eno samo »ukrivljanje smolenca poimenovanja«, torej hoteni beg od narativnosti, samo »da se ohrani neprevedljivo od besede do besede«. Vse pa seveda vedno znova zabeli s ščepcem hudomušnosti, ironije, tudi sarkazma, med vrsticami slika svoje znance, naniza drobce dnevov, ki se kmalu razpršijo v plazmo drugih iskanj, med katerimi »tiketanjem se čas hladi, / včasih preskoči, včasih se ponovi«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani