nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
V Potokarjevem primeru ne gre za fantastiko, ta proza ne črpa iz morebitnega nesporazuma oziroma nejasnega ontološkega statusa dogajanja, nič ni v njej dvoumnega, ni napetosti med tem, kaj se je pripovedovalcu prisanjalo ali pritaknilo, "prihaluciniralo" pod vplivom sredstev, ki otopijo razum in ostrijo katere druge segmente mišljenja in izmišljije, ne, pripovedovalec je prav suveren in distanciran.
V nekaterih segmentih ta pisava spominja recimo na katerega zadnjega ali na Romanje k, poganja jo izmišljija in se pri tem ne trudi, da bi z zmikom fiktivnega sveta zaostrila predpostavke tega; to ji seveda ob neomejeni pripovedni svobodi tudi jemlje precejšnji del spoznavne ali etične prodornosti, zgodba dosledno ostaja pričevanje o nekje drugje, junakinji pa se na včasih zdita kot kosmati krvavi predstavnici amorfne "barbapapine" družine, konec njune zgodbe pa nas sploh preseneti in zmede. Pripovedna naivnost, ki je prednost in omogoča tej pisavi samorastništvo in iskanje
neuhojenih poti, potem, po nekaj žanrskih preskokih, pokaže rebra; nikoli ne vemo, pa tudi v ospredje ne pride, ali gre za drastično ljubavno povest v svetu nekje drugje, za politično satiro, podkleteno z mitologijo ali celo pravljičarstvom, ali pa za neustavljiv in v svoji intenzivnosti - pa tudi kakovosti - nihajoč izbruh ničemur zavezane izmišljije, ki se ne zmeni za bralca in veje, koder sama hoče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani