nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Kakšnih, izvemo v mehki sredici romana, ki je posvečen naslovni junakinji in njeni spremljevalki, Jevi, ki iz neke ne popolnoma razvidne arhaizirane družbe potujeta, na oploditev, zaradi stradeža, recimo, v oddaljene vasi, skozi predele z volkovi, volkodlake, skozi sneg, skozi pustoto, in najprej imamo občutek, da gre za mitski okvir, da je vse skupaj samo predelava zgodbe o desetnici ali katerega od podobnih "vandravskih" mitov. Vse deluje prav starožitno in ima žlahtno patino - ženske same, napori, nevarnosti, kosmati inferiorni sluzasti "volčjedlaki" ljubimci iz sanj; in ko se nam zares zdi, da gre za zgodbo o ženski iniciaciji, za pripoved o tistih, ki z volkovi, karkoli že, se žanr prelomi in imamo, ko prispeta na cilj, v Vas T, kar nenadoma politično zaostreno družbo, prav v orwellovskem smislu, nadzor, manipulacije, volitve, velike mobilizacijske projekte, tako podobne vsem v prejšnjih in tudi današnjih prenapihnjenih imperijih.
Potokarjeva pisava je zmuzljiva, tisto, kar postane očitno že kmalu, ko opustimo obnebje mitskega in preteklih, izpraznjenih ritualov, je dejstvo, da nimamo opraviti z ženskami, da junakinje niso ljudje, saj imajo očitno dlako, grizejo si mečice, bradavice, za njimi sesajo vitaminske zaloge, zabadajo se in morijo svoje mentorje, to je vračunano v ritual, hranijo se s krvjo, od človeškega in znanega so pobrale le masturbacijo, kajenje, modificirano orožje, enostrankarsko politično manipulacijo in graditeljstvo; čeprav ni morja, se ukvarjajo z gradnjo Pristanišča, v katerega temelje vgrajujejo kosti prednikov in sovražnikov, in teh kosti nenehno primanjkuje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani