nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Vse, kar je o mučni zgodbi o resničnem ali podtaknjenem denuncianstvu v svetu »uresničenega raja na zemlji« (kjer vse ptice ubrano pojejo po nareku ene same melodije in nobeni noti ni dovoljeno, da bi ušla iz strogo nadzorovane partiture) mogoče človeško zavezujočega in intelektualno relevantnega reči, je na način umetniške sublimacije upovedano na straneh tega pretresljivo posmehljivega (smeh skozi solze sta bila tako ali tako vseskozi Kunderova temeljna pripovedna drža in pisateljski credo) literarnega besedila. O nedolžni šali, ki na tragično zaznamuje posameznikovo smrtno življenje, o moralnem mačku, ki v zrelih letih preganja nekdanje jurišnike na nebo ozemljene Utopije, o sprevrženi vlogi rablja, ki si jo v želji po zadoščenju za prestane krivice in gorjé na pleča zadene nekdanja žrtev družbene represije, predvsem pa o absurdnem svetu, v katerem človekova tragična usoda privzema razsežnosti groteskne komedije - o vsem tem se bo bralec lahko poučil, preden bo v
pravičniški pravovernosti na grmado poslal opus pisatelja, ki se je znal s tako bridkim samoironičnim očesom ozreti po »lirični vznesenosti« lastnih mladostnih utvar in iluzij. (Mar nas ni prav Kundera blago in prizanesljivo spomnil, kako smo tostran železne zavese v petdesetih letih prejšnjega stoletja zanosno stopali v povorkah in skandirali navdihujoče stihe iz Éluardove Svobode, pesmi tistega pesnika torej, ki je pridružil svoj glas k pogromaškemu vzklikanju množice, ko je terjala smrt za Horákovo, rosno mlado ptico pevko, ki si je drznila mimo zborovskega kánona zapeti po svojih vižah?)
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani