nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Še zmeraj kdaj pa kdaj začutijo moje pesmi na svojih golih ramah nežno svileno ogrinjalo violinske spremljave primasa Sukija. In tisti razžarjeni obrazi in pogledi, ki so jih zastrle nehotene bleščeče solze ob petju, ki jo je priklical na oder moj verz - je bliže, ko se jeseni -, in preludiranje pianista, mojega nekdanjega nepogrešljivega spremljevalca in tovariša na šansonskih večerih. In spet sem prepričana, da šanson Krizanteme prav nič več ne pogreša ne mojega glasu ne mojega obraza.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani