nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Dramaturško (dramaturginja je bila) je postavitev natančno premislila nekaj likov in prizorov, zlasti obe Learovi hčerki (igrata ju in), ki sta tu več kot zgolj navadni negativki, pa revčka (igra ga, ki se zlasti v prizoru na stolu zdi več kot zgolj beckettovski junak, neke vrste uživajoči postmoderni mislec konca) in tudi (ki v izvedbi Zrnca zlasti v prizoru smrti preseže svojo genetsko disponiranost in se - samo še kot glava - odpre v nedoločno). Vezivo uprizoritve, v kateri moramo nujno omeniti še kot Learovega Norca, ki je kraljevi dobri duh, brez lastne želje, spakljiv, kakor je pravzaprav spakljiva resnica, ne laž, česar Lear od začetka nikakor ne razume, pa sočutnega Kenta v zanesljivi izvedbi Zvoneta, Škofa kot grofa Gloucesterja in kot, pa je brez dvoma Lear v igralski interpretaciji. je »mlad« Lear, a nikakor premlad, pred nami se ne stara po nikakršnih zunanjih znakih, temveč zori v svoj konec, ki je pravzaprav njegov začetek, raste torej v vir, v »óno samo, kar si«,
katerega odsev zaznamo tudi v prvem prizoru postavitve, srečni igri očeta s hčerami. kot Lear se odloči za delitev kraljestva, da bi preprosto preveril, kdo mu je naklonjen, odpovedati se hoče samo operativni, ne pa tudi simbolni moči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani