nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Ali pa je v tunelu, ki je vodil k reki, stopil na obod kroga, pravzaprav elipse, ki združuje nevidne zemeljske in človeške stvari (...) kroga ali morda elipse, ki ji ni mar za čas, za čas pretekli, čas sedanji in čas prihodnji, ki ve, kako se na tej elipsi, na obodu kroga, obnaša ubogi človek (...) kakšen nesmisel, kakšna bolečina je ves ta kaos s svojim strašnim redom, ga šele zdaj začenja razumeti, šele zdaj se zaveda, zakaj je moral v to zgodbo, v vse te zgodbe, ki nimajo začetka in konca (...) zato se je treba zavesti, da ostane črka, beseda o tem, da sploh vse to obstaja, veselje, ljubezen, čeprav zbledi, izgine, se zvrtinči v sunkovito sesljajočem vrtinčastem odtekanju v neznano.«
In zato potrebuje zgodbo, potrebuje črke, besede, podobe, prispodobe, metafore, potrebuje zarotitvene obrazce, obredna zaklinjanja, čarne uroke, magijske prerokbe, potrebuje mite, legende, simbole, potrebuje sanjske privide in spominske blodnje, potrebuje porumenele listine in zmečkane
fotografije, potrebuje, z eno besedo, literaturo, da bi mogel vsaj za hip izplavati iz temnega vrtinca, se rešiti pred izginevanjem v neznano, sestopiti z oboda nasilja, bolečine in strahu, splezati iz roškega brezna smrti. Literatura, poezija, metafora pa se v Lipnikovi zgodbi, v katero je bil pravkar »padel«, omoten z vrtoglavico strašnega reda v kaosu, ubesedijo v podobi prav tistega brezimnega drevesa, o katerem mu je bila ob hudi uri pripovedovala mati, da bi njegove otroške sanje odrešila groze pred očetovo strašno izkušnjo, tistega visoko pod nebo in nad oblake segajočega drevesa iz pohorskih pravljic in bajk, po katerem bistroumni pastir iz južnih krajev pride na zelene sončne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani