nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
V to domovanje niča ga je že od zgodnjega otroštva gnala želja, ki je od pamtiveka položena tudi v hrepeneče srce pesnikov: »... je vedel, da bo poslej šel samo še dol, dol, kot je rekel pesnik, ki je potem tudi šel dol dol, doldol, da bi tam nekaj našel, nekaj med zvezdami, nekaj med širokimi vesoljnimi prostori, kjer zdaj plava njegova duša, duša pesnika, in kjer bo nekoč ali pa morda prav kmalu plavala tudi duša, arhivarja (...) Zato je vedel, da mora dol, na dno spomina, v to temo, ki je nič, a vendar ne kakršen koli nič, pač pa tisti, ki ga je prvič začutilo razbijajoče otroško srce (...) Bil je hladen vonj, a vendar je bil tudi vonj zavetja, kajti deček je takrat hotel, kar je zdaj hotel tudi arhivar, zavetje v temi, zavetje v niču ...« V nič ga je vabil sam glas poezije, zavetje v niču in temí je ponujala literarna pisava, ki se rojeva v domovanju duše, tam nekje med zvezdami, tam nekje med širokimi vesoljnimi prostori ... V ta nič je moral stopiti, da se je iz temnega soja bolečine
in smrti izzorila zgodba, da je človeško trpljenje dobilo smisel, da se je nič izkristaliziral v red sveta, da je Sizif mogel izmirjen vzeti nase svojo skalo, da se je iz absurdnega kaosa na način izrečene ali zapisane besede vzpostavil strašni kozmos: »Je zdaj prišel do konca?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani