nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zdaj je arhivar nazadnje prispel na zadnjo postajo svojega zgodovinopisno-raziskovalnega, pa vsaj v tolikšni meri tudi fantazijsko-oniričnega in pesniško imaginativnega romanja na sámo temno dno spomina, znašel se je pred breznom vseh brezen, pred rano vseh ran, pred pra-travmo slovenske kolektivne podzavesti, pred maternico tragične hamartije, v rojstnem gnezdu usodne pomote, iz katere se rojeva naša zgodovinska zavest in se hrani naš narodotvorni spomin. V to domovanje niča ga je že od zgodnjega otroštva gnala želja, ki je od pamtiveka položena tudi v hrepeneče srce pesnikov: »... je vedel, da bo poslej šel samo še dol, dol, kot je rekel pesnik, ki je potem tudi šel dol dol, doldol, da bi tam nekaj našel, nekaj med zvezdami, nekaj med širokimi vesoljnimi prostori, kjer zdaj plava njegova duša, duša pesnika, in kjer bo nekoč ali pa morda prav kmalu plavala tudi duša, arhivarja (...) Zato je vedel, da mora dol, na dno spomina, v to temo, ki je nič, a vendar ne kakršen koli nič, pač pa
tisti, ki ga je prvič začutilo razbijajoče otroško srce (...) Bil je hladen vonj, a vendar je bil tudi vonj zavetja, kajti deček je takrat hotel, kar je zdaj hotel tudi arhivar, zavetje v temi, zavetje v niču ...« V nič ga je vabil sam glas poezije, zavetje v niču in temí je ponujala literarna pisava, ki se rojeva v domovanju duše, tam nekje med zvezdami, tam nekje med širokimi vesoljnimi prostori ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani