nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
O tem, kako ključno mesto zavzema téma osvobajajoče ustvarjalne imaginacije, fantazijsko izmišljijske vertikale iz ploske ravni sedanjosti - kot kontrapunkt spominskemu pogrezanju v temne globine preteklosti - v pripovedni strukturi Jančarjevega besedila Drevo brez imena, ne nazadnje priča tudi sklepna prispodoba romana, magistralna metafora o nagnjenem drevesu, po katerem osrednji junak - v sanjski blodnji? v embrionalnem spominu? v kristaliziranem sežetku ustvarjalne domišljije? - spleza iz brezna, kamor je bil pod streli partizanskih eksekutorjev omahnil s tolikerimi trpečimi sodrugi. Roman o potovanju skozi skrivne podzemne rove, votle kraške jame, po podtalnih strugah ponikalnic, med zidovjem obleganega Turjaškega gradu, po brezkrajnih širjavah "oswiencimskih" apelplatzev, po vsem tem temačnem podpodju slovenske in srednjeevropske (zakaj, ne pozabimo: Kafkov proces in čakanje pred vrati Postave se raztezata v širšo daljo in trajata dlje, kot ju more zaobseči eno samo
nebogljeno minljivo človeško življenje!) polpretekle resničnosti se pač ne more končati drugače kot z blodenjem po labirintu, s plazenjem skozi neki rov med reko in kolodvorom, teman in vlažen podzemni rov, ki Lipnikovo usodo (kot bi se po poti svojega embrionalnega spomina vračal v maternico) nezgrešljivo in neizogibno pripelje do krvavega brezna v Kočevskem. Zdaj je arhivar nazadnje prispel na zadnjo postajo svojega zgodovinopisno-raziskovalnega, pa vsaj v tolikšni meri tudi fantazijsko-oniričnega in pesniško imaginativnega romanja na sámo temno dno spomina, znašel se je pred breznom vseh brezen, pred rano vseh ran, pred pra-travmo slovenske kolektivne podzavesti, pred maternico tragične hamartije, v rojstnem gnezdu usodne pomote, iz katere se rojeva naša zgodovinska zavest in se hrani naš narodotvorni spomin.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani