nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Pomena, smisla in reda, ki so v poblaznelem vrtincu moči, nasilja nad biti in volje po imeti, vrtincu bolečine, norosti in smrti, vrtincu vseprisotnega zla, v kakršnem konkretni socialno-historični svet odlikovanega veka moderne dobe, videti popolnoma efemerni, zanemarljivi in begotni, a so vendarle zadnja krhka, krušljiva, komaj vidna znamenja na obodu tega absurdnega kroga (ali nemara vendarle elipse, kot bi pomislil naš trmasti arhivar), po katerem krožijo naša življenja, zadnji neznatni opomniki in sprhneli kažipoti na podivjani krožnici, zadnja zasilna oporišča in uborna svetišča spomina, poslednje trepetave oljenke v temí pozabe, ki nam še tu in tam omogočijo, da zaustavimo korak sredi ponorelega vrtenja in si z oboda, z obronka elipsastega časa za kratek zvezdni utrinek posvétimo v temno brezno naše kolektivne človeške izkušnje, od koder nas nagovarja varljivo vabilo vrtoglavice, od koder se zlovešče oglaša »omotica zgodovine«.
O tem, kako ključno mesto zavzema téma
osvobajajoče ustvarjalne imaginacije, fantazijsko izmišljijske vertikale iz ploske ravni sedanjosti - kot kontrapunkt spominskemu pogrezanju v temne globine preteklosti - v pripovedni strukturi Jančarjevega besedila Drevo brez imena, ne nazadnje priča tudi sklepna prispodoba romana, magistralna metafora o nagnjenem drevesu, po katerem osrednji junak - v sanjski blodnji? v embrionalnem spominu? v kristaliziranem sežetku ustvarjalne domišljije? - spleza iz brezna, kamor je bil pod streli partizanskih eksekutorjev omahnil s tolikerimi trpečimi sodrugi. Roman o potovanju skozi skrivne podzemne rove, votle kraške jame, po podtalnih strugah ponikalnic, med zidovjem obleganega Turjaškega gradu, po brezkrajnih širjavah "oswiencimskih" apelplatzev, po vsem tem temačnem podpodju slovenske in srednjeevropske (zakaj, ne pozabimo: Kafkov proces in čakanje pred vrati Postave se raztezata v širšo daljo in trajata dlje, kot ju more zaobseči eno samo nebogljeno minljivo človeško življenje!)
polpretekle resničnosti se pač ne more končati drugače kot z blodenjem po labirintu, s plazenjem skozi neki rov med reko in kolodvorom, teman in vlažen podzemni rov, ki Lipnikovo usodo (kot bi se po poti svojega embrionalnega spomina vračal v maternico) nezgrešljivo in neizogibno pripelje do krvavega brezna v Kočevskem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani