nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
roman Drevo brez imena paralelno prepleta, hkrati pripoveduje več vznemirljivih, prostorsko razpršenih, časovno asinhronih in doživljajsko zgoščenih zgodb iz druge polovice tega našega slovenskega dvajsetega stoletja, največkrat tragično pretresljivih, čustveno nabitih, pa tudi hudomušno zabavnih in komično posmehljivih zgodb, a zdi se, da osrednje mesto med njimi vendarle pripada pisateljevi avtorefleksivni (čeprav zgolj implicitni, posredni, pripovedovalec nikoli neposredno ne intervenira v tkivo romana!) pripovedi o čarovniji jezika, ki iz kaotične empirije zgodovinskega gradiva in kolektivne podzavesti (historiografskih faktov, pričevanj, zapiskov, uradnih listin in dokumentov na eni in najintimnejših individualnih doživetij, zasebnih izkušenj, celo prenatalnih spominov na drugi strani) privablja v svetlobo literarne pisave podobe nekega kozmičnega reda, višjega smisla, presežnega pomena. Pomena, smisla in reda, ki so v poblaznelem vrtincu moči, nasilja nad biti in
volje po imeti, vrtincu bolečine, norosti in smrti, vrtincu vseprisotnega zla, v kakršnem konkretni socialno-historični svet odlikovanega veka moderne dobe, videti popolnoma efemerni, zanemarljivi in begotni, a so vendarle zadnja krhka, krušljiva, komaj vidna znamenja na obodu tega absurdnega kroga (ali nemara vendarle elipse, kot bi pomislil naš trmasti arhivar), po katerem krožijo naša življenja, zadnji neznatni opomniki in sprhneli kažipoti na podivjani krožnici, zadnja zasilna oporišča in uborna svetišča spomina, poslednje trepetave oljenke v temí pozabe, ki nam še tu in tam omogočijo, da zaustavimo korak sredi ponorelega vrtenja in si z oboda, z obronka elipsastega časa za kratek zvezdni utrinek posvétimo v temno brezno naše kolektivne človeške izkušnje, od koder nas nagovarja varljivo vabilo vrtoglavice, od koder se zlovešče oglaša »omotica zgodovine«.
O tem, kako ključno mesto zavzema téma osvobajajoče ustvarjalne imaginacije, fantazijsko izmišljijske vertikale iz
ploske ravni sedanjosti - kot kontrapunkt spominskemu pogrezanju v temne globine preteklosti - v pripovedni strukturi Jančarjevega besedila Drevo brez imena, ne nazadnje priča tudi sklepna prispodoba romana, magistralna metafora o nagnjenem drevesu, po katerem osrednji junak - v sanjski blodnji? v embrionalnem spominu? v kristaliziranem sežetku ustvarjalne domišljije? - spleza iz brezna, kamor je bil pod streli partizanskih eksekutorjev omahnil s tolikerimi trpečimi sodrugi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani