nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Neka bridka izkušnja, zapisana na porumenelih arhivskih listih ali boleče vtisnjena v Lipnikovo osebno pomnjenje, more arhivarskemu molju prerasti v literarno zgodbo (v besednih podobah palimpsestno odtisnjeni spomin) šele takrat, ko se izvotka iz temin najglobljih podzemnih vodà, ki se krvavo rdeče obarvane pretakajo pod gladko površino bleščavega tlaka v hrupnem trgovskem centru, in se povzpne prav na vrh krošnje brezimnega drevesa, ki raste visoko pod nebo, nad oblake, vse do sveže zelenih travnikov, kjer se na travnih bilkah v soncu lesketajo rosne kapljice: literarna umetnina se rodi šele takrat, ko se resničnost poisti s sanjami, ko izmišljija otme resničnost pozabi in jo shrani v hramu poetičnega spomina. Takrat osebe iz zaprašenih fasciklov: domobranski oficir, lepa učiteljica iz Dobrave na Dolenjskem, pa nesrečna strežnica iz umobolnice na Studencu, in z njimi postave iz arhivarjeve osebne biografije: z oswiencimskim zlom trajno zaznamovani preživeli kacetnik oče,
pred uroki zla s pravljicami varujoča ga mama, pa spet zagonetna učiteljica iz mariborskih šolskih let, takrat vse te osebe izstopijo iz temè pozabe, takrat jih arhivar ugleda v luči jutranjega svita in razločno začuti: »Niso samo v knjigah in niso samo v arhivskih listinah, niso samo v dnevnikih in niso samo na fotografijah. (...) Ve, da jih ni tukaj, tukaj ne morejo biti, toda zunaj, zgoraj in spodaj, tam jih je veliko, čuti njihovo navzočnost, a noče videti vseh, ki so odšli, hoče videti tiste, ki jih je srečal, v spominu otroštva ali v spominu embrija, razločno ve, da so povsod zunaj, tam, kjer je krog teme, v gozdovih in pod zemljo, v tokovih, ki tečejo pod zemljo, v kraških jamah, v oblakih, kamor segajo visoka drevesa, drevesa brez imena, v zraku, v jutranjem svitu.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani