nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Pisateljev pogled si ne sme dopustiti, da bi ga zapeljala zgolj »omotica zgodovine«, da bi ga omotila vrtoglavica smrtnih brezen in bi zenice svojih vidčevskih oči upiral zgolj »dol, dol, doldol«. Pesniška pisava potrebuje tudi svojo vertikalo, svojo pravljico o pastirju iz južnih krajev, ki je po drevesu brez imena splezal nad oblake, na oni svet, onkraj; književna govorica potrebuje svojo-razsežnost, svoje osvobajajoče sanje (»svobode ključ«), svoje presežne podobe, da je lahko v, sredi temne gmote sveta, da je zraven, da vidi, sliši in čuti človeško bolečino in trepeta v grozi pred smrtjo, ko piše o njej (in se je hkrati osvobaja, ko jo kliče v svoj besedni spomin), in da je hkrati zunaj, ob strani, v risu magičnega govora, na gozdnem obronku opazujoče oko, ki more temno tvarino sveta prežariti z jutranjo svetlobo: »Zdaj je čas, da bi se premaknil v tisti svet, ki je zunaj, razločno čuti, kako ga tema vleče vase, nekje na njenem koncu je jutro, jutro na gozdnem obronku, jutro ob
potoku.«
Skrušn;
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani