nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Zakaj arhivar ni le arheolog, ki skrbno zbira drobce preteklosti iz porumenelih listov in zaprašenih fasciklov, jih prepoznava, označuje in klasificira, temveč jih empatično vpisuje v lastno življenjsko izkušnjo, oplemenitene s teksturo svojih zasebnih doživetij in spominov jih sestavlja v neko novo, enkratno in neponovljivo zgodbo. Zgodbo, ki se mu ponuja iz prebiranja dnevniških zapiskov nekega neznanega radoživega emigranta z nadvse izdatnim in pestrim spolnim življenjem, ki je huda leta vojne in emigracije povečini »prefukal«; zgodbo, ki se hrani z njegovimi lastnimi otroškimi spomini na lepo in vselej nekoliko žalostno učiteljico, temnim predmetom njegovih prvih erotičnih željà (ki bi mogla biti tudi junakinja ene od razuzdančevih številnih avantur iz arhiviranega dnevnika); zgodbo, ki prihaja iz njegovega embrionalnega spomina in pripoveduje o strašni očetovi izkušnji v koncentracijskem taborišču, od koder se je vrnil za vedno zaznamovan s temno senco nasilja, zločina in smrti,
z neodpodljivo senco zla, ki je legla tudi na dečkovo otroštvo; zgodbo o nočnem izginotju K.-ja in njegovi mučeniški smrti pod domobransko ubijalsko roko, neizrekljivo mučno zgodbo, ki se je kot spominsko pričevanje K.-jeve žene naključno znašla med papirji na delovni mizi arhivarskega molja, trdoglavega, da jo je lahko vpletel v svoj izmišljijski, zgodbotvorni - torej eminentno literarni - spomin. In tu so še drobci bolj svežih spominov na izkušnjo nedavne vojne v bližnji soseščini, ki je z oddaljenim topovskim grmenjem s celine tu in tam moteče - kot nadležni hrup vodnega skuterja v opoldanskem spokoju idiličnega morskega zaliva - posegla v Lipnikovo omamno ljubezensko avanturo z ženo v rajskem vrtu Dugega otoka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani