nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
In nekje na obodu tega večnega kroga tesnobe, groze in smrti, na obronku podivjane zgodovine, v zamolku zevajočih grobov in brezen z nepokopanimi mrtveci neki trmasti arheolog spomina, neki zagrizeni arhivar, ki mu pretekle zgodbe in pokojniki iz porumenelih listin ne dajo miru, koplje pod ruševinami prekletega stoletja in iz pozabljenih usod, ljudi in besed sestavlja neko svojo izmišljijsko zgodbo; po brezimnem pravljičnem drevesu poetičnega spomina pleza iz peklenskega brezna pozabe ven, v izreko, pod svetlo sijoče nebo, kjer je že od začetka človekovega pismenstva doma Beseda, in tako na svoj način pod konec dvajsetega veka sklepa ris literarne pisave, ki ga je na začetku stoletja iniciralo obredno besedje Kafkovega Procesa.
Drevo brez imena je torej roman o spominjanju, o čarodejstvu besed, ki iz temačnih brezen kolektivne podzavesti privajajo v svetlobo navzočnosti tisti zamolčani, v pozabo potisnjeni spomin na húdo, na bolečino, na strah, na nasilne smrti in
zmaličena življenja, na zlo, ki se je bilo s tolikšno bestialno silovitostjo zgrnilo nad človeka v komaj minulem stoletju. Zakaj arhivar ni le arheolog, ki skrbno zbira drobce preteklosti iz porumenelih listov in zaprašenih fasciklov, jih prepoznava, označuje in klasificira, temveč jih empatično vpisuje v lastno življenjsko izkušnjo, oplemenitene s teksturo svojih zasebnih doživetij in spominov jih sestavlja v neko novo, enkratno in neponovljivo zgodbo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani