nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Sklenil se je neki krog (ali nemara elipsa, bi pomislil junak Drevesa brez imena, arhivar): Kafkova zla slutnja, temna izmišljija literarne pisave z začetka stoletja je že na njegovi polovici postala realna, empirična izkušnja nebogljenega človeškega smrtnika; nori vrtinec zgodovine se je zvrtinčil v krvavo rihto groze in nasilja, obsodb in eksekucij, deportacij in likvidacij, zločina in smrti; zlo je zagnalo svoj permanentni absurdni proces onečaščanja, zasramovanja in pogubljanja človekovega edinega, krhkega in minljivega življenja. In nekje na obodu tega večnega kroga tesnobe, groze in smrti, na obronku podivjane zgodovine, v zamolku zevajočih grobov in brezen z nepokopanimi mrtveci neki trmasti arheolog spomina, neki zagrizeni arhivar, ki mu pretekle zgodbe in pokojniki iz porumenelih listin ne dajo miru, koplje pod ruševinami prekletega stoletja in iz pozabljenih usod, ljudi in besed sestavlja neko svojo izmišljijsko zgodbo; po brezimnem pravljičnem drevesu poetičnega
spomina pleza iz peklenskega brezna pozabe ven, v izreko, pod svetlo sijoče nebo, kjer je že od začetka človekovega pismenstva doma Beseda, in tako na svoj način pod konec dvajsetega veka sklepa ris literarne pisave, ki ga je na začetku stoletja iniciralo obredno besedje Kafkovega Procesa.
Drevo brez imena je torej roman o spominjanju, o čarodejstvu besed, ki iz temačnih brezen kolektivne podzavesti privajajo v svetlobo navzočnosti tisti zamolčani, v pozabo potisnjeni spomin na húdo, na bolečino, na strah, na nasilne smrti in zmaličena življenja, na zlo, ki se je bilo s tolikšno bestialno silovitostjo zgrnilo nad človeka v komaj minulem stoletju.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani