nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Roman Proces je v obliki tesnobne slutnje, mračne fantazmagorije ali morastih sanj, porojenih iz vidčevske izmišljije, napovedal neko mučno, strašno izkušnjo, ki je kot absurden, permanenten in brezkončen sodni postopek brez pravnomočne razsodbe prihajala nad usodo posamičnega smrtnika v nastopajočem stoletju.
Slabih sto let pozneje, ko se je tragično stoletje nagnilo v zaton in je krvavo rdeča za njegovim obzorjem že skoraj potemnela, je neki drug pisatelj, - tudi on, kot Kafka, odlikovani srednjeevropskega duhovnega izročila - v romanu Drevo brez imena (Založba, zbirka Euroman, Ljubljana 2008) zapisal naslednje stavke: »Konec marca, pravi, konec marca tistega nesrečnega leta sta ob pol desetih zvečer na njenem domu potrkala dva neznanca, eden od njiju je bil v domobranski uniformi, drugi v civilu. Z možem sta sedela v kuhinji, otroci so že spali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani