nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2008, poved v sobesedilu:
Ne da bi vedel, česa je obtožen in za kaj mu bodo sodili, postane Joseph K. žrtev sodnega procesa, ki se brez razvidnega smisla in utemeljitve vleče skozi ves roman, dokler skrivnostni par v črno oblečenih mož na koncu ne odvede nesrečnega K.-ja v zapuščen kamnolom, kjer mu z nožem prebodeta srce, žrtvina poslednja tesnobna misel pa je namenjena temu, da ga bo sramota preživela. Roman Proces je v obliki tesnobne slutnje, mračne fantazmagorije ali morastih sanj, porojenih iz vidčevske izmišljije, napovedal neko mučno, strašno izkušnjo, ki je kot absurden, permanenten in brezkončen sodni postopek brez pravnomočne razsodbe prihajala nad usodo posamičnega smrtnika v nastopajočem stoletju.
Slabih sto let pozneje, ko se je tragično stoletje nagnilo v zaton in je krvavo rdeča za njegovim obzorjem že skoraj potemnela, je neki drug pisatelj, - tudi on, kot Kafka, odlikovani srednjeevropskega duhovnega izročila - v romanu Drevo brez imena (Založba, zbirka Euroman, Ljubljana 2008)
zapisal naslednje stavke: »Konec marca, pravi, konec marca tistega nesrečnega leta sta ob pol desetih zvečer na njenem domu potrkala dva neznanca, eden od njiju je bil v domobranski uniformi, drugi v civilu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani